• Nadrejena kategorija: ROOT
  • Kategorija: Članki in novice

O konceptih v naših glavah - Premislek o omejenosti našega uma

O konceptih v naših glavah Tala 1Zlomiti fiksirano mišljenje in s tem povezano staro osebnost je bil že od nekdaj eden izmed glavnih ciljev meditativnih praks. Opažam, da smo ljudje pravi mojstri v tem, ko razmišljamo, kako bi nekaj moralo biti. Naš um je nenehno nagnjen k temu, da ´predalčka´ različna področja naših življenj in ima za vsako od teh področij izoblikovano določeno mnenje, stališče, pravila, koncepte in ne nazadnje tudi vrednote. Velikokrat je s tem ´predalčkanjem´ uma povezana še ena njegova značilnost – primerjanje. V svoji glavi se vse preveč ukvarjamo s tem, kaj je prav in kaj ni, kaj bi bilo treba, kaj vse je treba še izboljšati, popraviti, kakšni bi morali biti drugi ljudje, da bi bilo nam dobro itd. Um je lahko naš pomočnik, lahko pa postane naš najhujši mučitelj. Zato je bil že v raznih starodavnih praksah meditacije vedno poudarek na utišanju uma oziroma na obvladovanju le-tega. Ljudje smo bistveno bolj navajeni delovati iz uma kot pa iz svoje energije in telesa. Ker smo ´trdi´ v svojem razmišljanju (in v svojem telesu), težko dojemamo določene stvari in težko sprejemamo spremembe v svoje življenje.

Kako je naš um omejen? Problem je v tem, ker so v našem umu določene vcepitve. Na razvoj našega mišljenja in um vplivajo različne okoliščine: družina, vzgoja, okolje, v katerem odraščamo, ljudje, ki so bili in so del našega življenja, izobraženost itd. Ljudje smo vpeti v kolektivno zavest (na energijskem nivoju je to črna mreža, astral, ki vpliva na nas) in cilj meditativnih praks je bil že od nekdaj, da se posameznik osvobodi vplivov kolektivne zavesti in s tem povezanih vzorcev, ki jih človeštvo nosi že mnogo generacij. Zadnja leta čutimo močne pritiske zato, ker ta črna mreža razpada in z njo vsi povezani vzorci glede življenja, odnosov, obilja, dela itd. Med drugim gre za kup ponotranjenih ideologij in idealov, kaj je prav, česa se ne sme, kaj se mora. Kup enih meril, za katera vse bolj spoznavamo, da nas omejujejo.

Človeštvo je bilo dolgo vekov pod vplivom različnih ideologij, predvsem tistih, ki so prihajale prek religij. Cilj religij kot sistemov je bil omejiti zavest ljudi in jih držati v strahu, zato da bi lahko tisti na položaju živeli privilegirano življenje in imeli vse zase (dobrine, bogastvo, energijo). Ljudje so se tako spreminjali v ovce, zaradi strahu pa so dovolili, da jih drugi vodijo in jih izkoriščajo.

 

Eden najbolj revolucionarnih filozofov, ki je odkrito govoril o ideologiji religije in črednem nagonu ljudi, je bil Friedrich Nietzsche (1844–1900). Po Nietzscheju naj bi krščanstvo pokvarilo močno duhovno naravo ljudi, saj je ljudem vcepljalo občutek greha, zraven pa še poveličevalo šibkosti človeške narave.

Nietzsche razume pokvarjenost v smislu dekadence, pri čemer so ljudje izgubili svoje instinkte. Vrednote, ki jih je človeštvo doseglo, pa so dekadentne vrednote. »Življenje samo mi velja za instinkt rasti, trajanja, kopičenja sil, moči: kjer manjka volja do moči, gre za propadanje.« (Nietzsche 1989, str. 275) Z voljo do moči se človek potrjuje v tem, kar v resnici je, z voljo do moči potrjuje svoje najgloblje bistvo, svojo bit znotraj vsega bivajočega. Krščanska morala in vrednote so vzniknile iz motivov vladajočega razreda in tako je zgodovina krščanstva zgodovina želje po vladanju in oblasti nad ljudmi.

Krščanstvo je utrjevalo svoj položaj in vpliv na podlagi t. i. resnic, po katerih naj bi ljudje živeli. Trpljenje, odrekanje, mučeništvo, vero, ljubezen in upanje Nietzsche prepoznava kot mehanizme religije, ki prodirajo v zavest ljudi in tako povzročijo, da se ljudje počutijo ´majhni, boga boječi in oddaljeni od svoje biti.

Prvotno krščanstvo, kot ga razume Nietzsche, ni imelo nobene zveze z religijo. Prvotno in tako tudi najbolj izvorno krščanstvo naj bi po Nietzscheju živel Jezus, ki je s svojim zgledom kazal, kako naj bi ljudje živeli v ljubezni, z zdravim odnosom do sebe in sveta. Po Nietzscheju lahko krščanstvo razumemo samo v zvezi s tlemi, iz katerih je zraslo. Opozarja, da je zgodovina krščanstva ponarejanje izvirnega simbolizma, in naznanja, da ni več potrebe po neki zunanji formi, obliki ali avtoriteti, temveč je pomembno globoko zavedanje o lastni odgovornosti do samega sebe in svojega življenja. Upe in odgovornosti se tako ne polaga več v nekaj zunanjega, v neko božanstvo ali boga.

Nasproti krščanstvu postavlja Nietzsche svojo filozofijo življenja. Zanj se najbolj poduhovljeni ljudje kažejo kot najmočnejši. So tisti, ki najdejo svojo srečo tudi v tistem, kar bi drugi videli kot svoj propad, v trdoti do samega sebe in drugih, v skušnjavi, asketizmu, težke naloge pa jim celo služijo za privilegij. Pravi, da so veliki duhovi skeptiki, skepsa pa je odraz moči duha, sposobnost razmišljanja s svojo glavo in delovanja na podlagi svoje volje.

O konceptih v naših glavah Tala 2Samospoznavanje je oblika asketizma. Tisti, ki jo posedujejo, so največjega spoštovanja vredna vrsta ljudi. Ti ljudje ne vladajo, ker hočejo, marveč zato, ker so. Ne prizadevajo si biti kot drugi, del ovac in črednega nagona, ampak oni sami. Pri tem moramo paziti, da te interpretacije nadčloveka pri Nietzscheju ne enačimo z neko večvrednostjo in podrejanjem drugih, kot se je to v zgodovini že zgodilo. Nietzsche tukaj govori o kultivaciji posameznika. Posameznik kot takšen, tudi če vlada, ne more delati zla, saj so njegove vrednote višje in nepokvarjene. Tukaj je nemara bila največja napaka interpretov Nietzscheja, tistih, ki so v njegovih idejah iskali opravičila za politične motive.

Ko Nietzsche govori o tipu človeka, govori o izbranem človekovem odnosu do sveta. Gre mu za bit bivajočega kot takega in v celoti. »Nebeško kraljestvo je stanje srca – ni nekaj, kar je ´nad zemljo´ ali kar naj bi prišlo ´po smrti´ … je izkustvo v nekem srcu; je povsod tu, ni nikjer tu …« (Nietzsche 1989, str. 309)

Na teh točkah se Nietzsche zelo približa filozofiji budizma. Prestaviti se torej iz uma v telo; iz konceptov v delovanje, pri čemer so mu prave vrednote ljubezen, sprejemanje življenja in volja do življenja. Do božanskosti bivanja se lahko pride s poštenimi dejanji ljubezni in z aktivnim življenjem, kjer aktivno pomeni neposredno izražanje svete biti, tj. najčistejše oblike biti, ki je v nas samih.

Torej, če nam ponotranjene ideologije in ideali po eni strani predstavljajo neko varnost, pa nas po drugi strani zasužnjujejo, držijo v strahu in coni udobja. Treba je odpreti svoj um. Um pa se odpira s postopnim opuščanjem določenih prepričanj. Ko prepoznavamo zmote svojih prepričanj in stališč, ko prepoznavamo svojo omejenost, se lahko v enem trenutku odločimo in obrnemo k drugemu razmišljanju. Takrat se nam zgodi premik v zavesti, ko se nam odstrejo tančice iluzij in ko stvari lahko vidimo jasneje.

Če pogledamo na um še z energijskega vidika, je um in njegova jasnost povezana z delovanjem šeste čakre oziroma tretjega očesa. Ker pa je šesta čakra povezana tudi s spolno čakro, vplivajo na naš um in predstave tudi energije in občutki iz naše podzavesti, ki se nahajajo v spolni čakri. Um je nagnjen k zamegljenosti zaradi neprečiščene spolne energije, zaradi zamer, ki jih posameznik goji do sebe, do določenih svojih izkušenj in ljudi, s katerimi je imel slabe izkušnje. Gre tudi za projekcije, nadzor in mentalne manipulacije (slabe misli o sebi in drugih), ki so že žive v človeku. Te zadržane temne energije lahko povzročajo veliko stisko, ´mletje´ uma pa pobira ogromne količine energije in tako onemogoča kreativni energiji z višjih nivojev, da bi se tekoče izražala skozi misli in telo. Umirjanje svojih napetosti in misli je tako ključnega pomena za naše psihofizično zdravje in stabilizacijo energijskega telesa.

Z leti sem ugotovila, da smo zelo nagnjeni k temu, da ko enkrat začnemo delati na sebi in se nam začnejo spreminjati pogledi nase in življenje, zelo zagrizeno zavzamemo neko novo stališče ali spoznanje in ga dojemamo kot nekaj svetega in fiksnega. Videti je, kot da um nenehno išče nekaj, s čimer bi se lahko identificiral in našel nekje in v nečem varno zavetje. In ko to doseže, se skuša tega držati, kolikor dolgo je možno. Dokler se nam spet nekaj ne zgodi, po navadi je to kakšna izkušnja, pretres, in takrat smo zopet primorani razširiti svoje razumevanje in sprejeti še druge možnosti v svoje življenje. Dejansko moramo biti nenehno pripravljeni na učenje. Če nismo, nas začnejo življenjske izkušnje ´uničevati´. Ozaveščanje širše slike življenja, izkušenj, odnosov in občutkov nam pomaga priti do razumevanja, ki je ključnega pomena za sprejemanje sebe in ljudi okrog sebe.

Ne gre torej za to, da opustimo um, ampak da ga ´odpremo´. V meditaciji se včasih zdi, da nastane popolna odsotnost uma, a v resnici se um toliko odpre, da presežeš njegovo omejenost in s svojo zaznavo, zavestjo in energijo posežeš višje. Šele odprt um lahko potem opušča stare koncepte in sprejema nove. In ko preraste te, se zopet spoprijatelji z novimi. In tako naprej in naprej. Božanski um je odprt, fluiden in inteligenten …

Se nadaljuje …

Friedrich Nietzsche: Somrak malikov, Primer Wagner, Ecce Homo, Antikrist. Ljubljana: Slovenska matica 1989, str. 271353.

Tala Bevk