• Nadrejena kategorija: ROOT
  • Kategorija: Članki in novice

Ajša Svetlin - akademska glasbenica in učiteljica energijskih in meditacijskih tehnik

intervji ajša 4Ajša se od leta 2003 ukvarja s spoznavanjem sebe in poskuša vsak dan živeti čim bolj v stiku z lastnim bistvom. Spoznanja, do katerih pride med meditacijo, vnaša v svoje vsakdanje življenje, jih predaja skozi poučevanje igranja kitare, ukulele, vaj za razvoj glasu ter poučevanje energijskih in meditacijskih tehnik. Je avtorica priročnika za ustvarjalno poučevanje kitare Viva creativa, ustvarjalnega zvezka za kitariste in ustvarjalce začetnike Jaz ustvarjam glasbo, leta 2016 je izdala zgoščenko V tebi je vse in s svojim prispevkom Glasbenik srca kot soavtorica sodelovala pri knjigi Z namero do zavesti, srčnosti in svobode. Je članica skupine Magičnost gibanja in Magičnost zvoka.

GLASBENICA SRCA

Zakaj si svoj prispevek v knjigi naslovila ´Glasbenik srca´?
V meditaciji sem v zadnjih letih podoživela že mnogo prejšnjih življenj, v katerih nisem živela v stiku z lastnim bistvom. Pred dvema letoma pa sem podoživela življenje, ko smo glasbeniki (bilo nas je veliko) ustvarjali neverjetne stvaritve in zdravili z zvokom. Občutki so bili ob tem podoživljanju neverjetno svetli in mogočni. Takrat sem še močneje začutila, da si v tem življenju ponovno želim poučevati in ustvarjati glasbo v stiku z dušo, živeti v skladu z željami srca, zdraviti z zvokom. Tako sem v skladu s svojo največjo željo – kako želim ponovno živeti, spesnila pesem Glasbenik srca in z istim naslovom naslovila tudi prispevek v knjigi.

Tvoje življenje je prežeto z glasbo in delom na sebi. Kako to združuješ oziroma na kakšen način vnašaš svoja spoznanja o življenju v glasbo?
Spoznanja iz meditacije o tem, kaj je resnica, kaj je srčno, spoštljivo …, se trudim vsak dan znova vnesti v prakso, v svoje poučevanje, odnose, življenje. V vsakem trenutku poskušam biti čim bolj zavestna svojih dejanj, misli, da ne padam v vzorce obnašanja in razmišljanja, ki niso svoboda, sprejemanje.

Največ o sebi sem spoznala v rekapitulaciji. Ko sem rekapitulirala svoje obnašanje do otrok, učencev, sem se postopoma začela vse bolj zavedati in predvsem čutiti, kako moje misli in moje energijsko stanje vpliva na druge. Kar ni resnica, kar ni svetloba, vedno bolj občutim kot bolečino ali pa me začne stiskati v prsih, trebuhu … Gre za zavedanje podzavestnih ´temnih´ energij pri sebi ali drugih. Torej podzavestnih negativnih misli, sodb, energijskega nadzora, avtoritativnega obnašanja … in jih takoj s tehnikami ali namero prekiniti, če se pojavijo. Brez spoštljivega in enakovrednega odnosa ne more priti do sproščenega prenosa znanja in sproščenega kreativnega vzdušja. Posledice nespoštljivih odnosov se otrokom v odraslem obdobju začnejo kazati kot travme, negativna prepričanja, ki jih imajo o sebi in so jih podzavestno prevzeli od odraslih, učiteljev … Žal se velikokrat zgodi, da instrument in kopica spečih sposobnosti zaradi tega ´počakajo´ nekje v kotu.

intervji ajša 5Verjameš, da lahko vsakdo ustvarja glasbo, poje, igra?
V vsakem od nas se skriva glasbenik, če le hočemo razviti svoje darove. Treba si je vzeti čas za to, kar bi želeli razviti, in biti potrpežljivi do sebe. Včasih je treba za prebuditev glasbenika v sebi meditirati (prepoznati in odvreči) na negativna prepričanja, ki smo jih prevzeli od drugih in s katerimi se omejujemo. Na primer: ne znam peti, ne verjamem, da bi se lahko naučil igrati instrument, ne zaupam vase, nimam posluha, nisem sposoben, drugi bolje vedo kot jaz … Te misli niso resnica in velikokrat preprečijo, da bi ustvarili kaj novega, da bi sploh začeli, si vzeli čas.

Na kakšen način poučuješ, uporabljaš kakšne posebne pristope, prijeme, tehnike?
Vsakega učenca poučujem drugače. Z učenci se pogovarjam o tem, katere zvrsti glasbe bi želeli igrati. Tako ima vsak učenec drugačen učni program, ki se spreminja v skladu z njegovim odraščanjem in njegovimi glasbenimi željami.

Pri pouku (med petjem, igranjem …) včasih v kakšnem trenutku uporabim tehniko vizualizacije vijoličnega plamena za transformiranje negativnih misli in občutkov, ki jih začutim. Včasih, kadar začutim neki negativen občutek, si predstavljam, da ga s petjem, zvokom ali vijolično svetlobo izničim ali odpihnem negativno misel. Predvsem pazim na svoje misli, da ne obsojam ali se vpletam v svobodno voljo drugega.

Najboljši ´prijem´, ki ga uporabljam, pa je, da pred poukom poskrbim za svojo energijsko ´kondicijo´, da sem energijsko pretočna. Ker v boljši energijski kondiciji, kot sem, bolj ko sem v notranjem miru, stiku s seboj, bolj kreativno, radostno steče poučevanje, prebudi se več idej.

Kakšni pa so tvoji učenci? Kako se odzivajo na tvoja spoznanja, ki jih vnašaš v poučevanje kitare?
Moji učenci so moji učitelji. V vsakem učencu čutim glasbenika, nekateri se lažje izražajo skozi glasbo, nekateri še ´spijo´ pod težo bremen znotraj svojega energijskega polja – avre. Po mnogih letih poučevanja lahko potrdim, da ima vsak človek v sebi glasbenika in da je ta glasbenik pri mnogih neizražen, in to zaradi bremen preteklosti, negativnih občutkov, negativih prevzetih prepričanj staršev, družbe, vrstnikov … Npr. če otrok pride k pouku kitare prestrašen, ker je bil v šoli ravno ocenjevan, je v njegovi avri prisoten strah, ki mu preprečuje, da bi z veseljem prepeval, igral. Ali če je otrok jezen ali v krivdi, ker je neprestano kritiziran, bo v njegovi avri prisotna krivda, strah ali jeza, ki mu bo preprečila, da bi se rad učil pri pouku. In vse to velja seveda tudi za nas odrasle. Otroci mi velikokrat pokažejo ogledalo, kaj moram sama pri sebi spremeniti. Njihov odziv name je energijski. Če sem sama energijsko odprta, neobsojajoča, samoumevno potrpežljiva, spodbujajoča ..., se tudi oni lažje odprejo, učijo, ustvarjajo, prepevajo.

intervji ajša 2Kakšna je povezava med delom na sebi in glasbo? Kako jo vidiš?
Oboje se prepleta. Če ne bi vsakodnevno izvajala tehnik, se povezovala z lastnim bistvom, se samoizpraševala in rekapitulirala svoja dejanja, bi moje poučevanje mladih glasbenikov bilo manj zavestno. Učila bi, kot sem pred štirinajstimi leti, ko sem začela učiti, brez zavedanja lastne odgovornosti, brez čutenja svojega bistva in bistva drugega, z veliko manj spoštovanja, sprejemanja.


DELO NA SEBI

Kaj ti predstavlja zavest, zavedanje in kaj je nezavedno?
Zavest je zavedanje misli, ki se porajajo, zavedanje občutkov, ki jih čutimo. Nezavedno pa je tisto, česar se ne zavedam, kar po navadi odkrijem šele v meditaciji ali rekapitulaciji, ko čutim nezavedno v obliki občutkov, zbudijo se mi spomini, podzavestne misli ali pa resnični občutki (tudi iz prejšnjih življenj), ki jih čutim do nekoga in ki jih v ´običajnem nezavednem´ stanju prej nisem čutila, se jih nisem zavedala.

Večinoma v meditaciji odkrivamo nezavedno, vse, kar smo potlačili v podzavest v tem ali v prejšnjih življenjih, in se začnemo postopoma zavedati nezavednega. Velikokrat sem se šele v meditaciji začela zavedati, da si prikrivam kakšne stvari, ker hočem biti v umu dober človek, ampak drugi del mene – občutki pa sporočajo nekaj drugega. In te občutke je treba predihati, jih sprejeti, odpustiti sebi, drugim. Velikokrat se teh ´temnih´ občutkov sploh ne zavemo, dokler si ne upamo raziskati nezavedne dele sebe. Treba je imeti neomajno namero, da želimo raziskati in transformirati svojo ´temo´, in močno voljo, da vztrajamo, tudi ko čutimo in vidimo ´najslabše´ stvari o sebi, ki smo jih skozi življenja tlačili v podzavest. S transformacijo teme v sebi naredimo prostor za svetlobo višjega jaza, ki se vse bolj sidra v telo, kar čutimo kot mir, stabilnost, zaupanje, ljubezen do sebe.


intervji ajša 1Kaj pa je prava smer oziroma kaj je prav? Je to tisti ´prav´, ki ga določajo družbene zapovedi, kaj je prav in kaj je narobe, kot neka moralna pravila, ali izhaja od kod drugod?
Čutim, da so ´prave´ misli srčne misli, povezane s sprejemanjem, spoštovanjem. Čutim, da ´prav´ izhaja iz mojega srca. V meditaciji sem začela prepoznavati, kaj je resnično moje in kaj je družbeno pravilo. To je treba pač raziskati, da lahko potem veš. Preden sem začela izvajati tehnike, nisem čutila, kaj je moje in kaj je družbeno. Takrat sploh nisem čutila, kaj je resnično srčno, ker sem bila energijsko zaprta zaradi mnogih sodb, zamer, ki sem jih potlačila. Vse je bilo bolj delovanje iz uma in strahu, ugajanje, igranje prijaznosti, posnemanje drugih …

Ali tvoja delovanja iz srca pridejo včasih tudi navzkriž z družbenimi zapovedmi in pravili?
Kadar delujem iz miru srca, potem to ljudje samoumevno začutijo. Kadar pa svoja spoznanja govorim iz uma, se igram prijazno, je pa to le navzven naučeno moralno obnašanje in citiranje pozitivnih misli. Ker ti lahko, recimo, govoriš zelo modre besede, vendar če te niso podprte z iskreno energijo, so potem to prazne besede, sicer lepe misli, ki pa jih ne čutiš. Pač nekaj lepo poveš. Če ne govoriš iz miru srca, potem tudi tisti, ki te posluša, želenega sporočila ne bo začutil in bosta slej ko prej oba padla v konflikt ali se začela drug drugega izogibati, si prikrivati.

Kako vidiš sebe znotraj družbe, kaj ti predstavlja sistem, v kateri živiš, družbena pravila? Kako to doživljaš?
Sama čutim Zemljo kot šolo za duše, da se učimo in naučimo, kaj je prava pot, da znamo ločiti zrno od plevela. Sistem mi predstavlja budnico – budilko, ki te ´boleče glasno´ prebuja. Potrebni so bili neki konflikti, pa neprijetne, boleče situacije in neka pravila, ki so me ujezila in razžalostila, da sem se začela spraševati in v srcu iskati odgovore, ali je to prav, ali je to delovanje, razmišljanje iz srca, ali je v sledenju določenim pravilom kakšen smisel.

Ne vidim smisla v obsojanju sistema, saj bi s sodbami le izgubljala energijo. Bolje je, da energijo usmerim v dejanja in razmišljanje, izpraševanje sebe, kaj bom pri sebi izboljšala, kaj bi lahko dala, da bi nekaj lahko bilo boljše.

Kaj ti pomeni, da ´si v akciji, da kreativno deluješ´?
Da delujem in se trudim ostati v tišini tukaj in zdaj ter poskušam vedno dati najbolje od sebe. Če delujem v tišini, umirim um in spotoma ´odpihnem´ misli, s katerimi se omejujem, lahko stvari naredim veliko hitreje in bolje, kot bi si prej mislila, da lahko.

intervji ajša 3Kaj pa je zate pravo delo, kaj je pomembno delati v življenju?
Včasih sem ločevala, katero delo je bolj pomembno od drugega, sedaj pa čutim, da je vse enakovredno: pospravljanje, pomivanje posode ali pa delo na vrtu, poučevanje …, vse to je trening. Včasih ga uporabim kot trening notranje tišine, biti tukaj in zdaj. Hkrati me ta mala opravila, kadar jih delam v notranji tišini, napolnijo z energijo. Še posebno delo na zemlji, ki me napolni z Zemljino energijo. Posledično se porajajo nove ideje, kaj bi še lahko počela in dala v življenju. Iščem vedno nove stvari, ampak ta mala opravila so potrebna, ker ti dajejo veliko, če z njimi treniraš notranjo tišino. Z delom tukaj in zdaj v notranji tišini zbiraš moč, če pa um brbota, pa energijo izgubljaš, razpršuješ na tisoče koncev. In nič konkretnega se iz tega ne rodi.

Kaj pa glasba?
Igranje instrumenta, vadba, poučevanje je zelo prijetno ´delo´. Še posebej takrat, kadar mi uspe igrati, poslušati, poučevati ali vaditi v notranji tišini v poslušanju tonov, brez umskih sodb do sebe, brez pretiranih pričakovanj, želja ... Kadar igraš, poješ le zato, ker ti je v veselje to početi, nastane prijetna zvočna kopel, polna lepih občutkov, ki te napolnjuje, umiri, sprosti, opogumi ... Sem se pa morala tega ponovno ´naučiti´, ker sem bila šolana v sistemu, kjer veljajo določena prepričanja, v katerih se lahko izgubiš in pozabiš na najpomembneje – izvajanje glasbe v stiku z lastnim bistvom za zdravljenje ali preprosto za svoje veselje.

Kako bi torej opredelila svoj odnos do življenja in smisel življenja?
Smisel življenje je zame, da v življenju ponovno najdeš stik z lastnim bistvom, resnico in modrostjo v sebi ter deluješ in živiš v skladu z njo. In ker to žal ne gre kar čez noč, ker je kup stvari, ki jih moraš pri sebi ozavestiti in spremeniti, odpustiti …, da lahko ponovno in vse pogosteje čutiš svoje bistvo, je to doživljenjska naloga, za katero čutim, da je edina smiselna. Živeti v skladu s svojim bistvom in delovati iz njega.

Ali je glasba tudi povezana s tvojim smislom življenja? Na kakšen način?
Najraje v življenju prepevam in to čutim tudi pri mnogih učencih, ki jih učim, da najraje prepevajo ob spremljavi kitare. Petje odpira srce in kaže odprtost naše srčne čakre. Manj ko je v našem srcu zamer, skrbi, strahov …, svetleje in močneje bo zvenel naš glas. Bolj ko pojemo povezani z lastnim bistvom, bolj zdravilen zvok bomo zapeli in ta zvok lahko uporabljamo tudi za zdravljenje.

Kot sem že omenila, sem v prejšnjih življenjih že zdravila z zvokom in moja želja je, da bi v prihodnosti vse bolj delovala v smeri zdravljenja z zvokom. Je pa tako, da sem šele po nekaj letih meditacije začela močneje čutiti zdravilno moč zvoka in kako je ta odvisna od mojega energijskega stanja. Pri delu na sebi sem začela uporabljati tudi zvočne tehnike in sedaj svoja spoznanja prenašam naprej na delavnicah Magičnost zvoka. Se pa ´moram´ na tem področju še marsikaj naučiti in raziskati.

Z Ajšo Svetlin se je pogovarjala Karmen Merlov.