• Nadrejena kategorija: ROOT
  • Kategorija: Članki in novice

Mia Brunej - po poklicu ekonomistka, po delu filmska in video ustvarjalka, po stažu partnerica in po srcu učiteljica zavesti

intervju mia 2Kdo je Mia Brunej?

Moja energija mi od mladosti naprej ni nikoli dovoljevala živeti neko ˝main stream˝ življenje, vedno je šla v skrajnosti, čeprav se je moja družina takrat zelo trudila, da bi me spravila v neke splošno sprejete okvire, kar se tiče izobrazbe, poklica, videza, obnašanja, življenjskih ciljev ... Tako da sem imela na voljo samo popolno samodestrukcijo oziroma samozanikanje ali pa iskanje poti, da se ta energija izrazi skozi življenje. Ker me je prvi način pripeljal na rob smrti (bolezen) že pred dvajsetim letom, je bil edini možen drugi način preživetja – da si oblikujem življenje po svoji podobi. Tako zdaj to počnem vsak dan sproti.

Ukvarjaš se s snemanjem različnih filmov, montažo in produkcijo videovsebin. Kaj ti predstavlja in kako velik del življenja je zate filmsko ustvarjanje?

To mi veliko pomeni, sploh v zadnjem času, ko res počnem zelo veliko tega, praktično vsakodnevno. Cel čas nekaj snemam, montiram, razmišljam o projektih ali pa vodim različne filmske delavnice. Kar se lastne produkcije tiče, imam za sabo približno dvajset let tovrstnega dela in se vse bolj ˝igram˝. Cel čas se tudi učim, saj obstaja ogromno znanja, ki ga še lahko osvojim na tem področju. K projektom pristopam bolj odprto kot v preteklosti, brez fiksne končne podobe, pustim, da me sami vodijo in sem zato lahko bolj sproščena pri ustvarjanju. Veliko projektov je takih, da niso vezani na denar, zato so raziskovalne možnosti še bolj odprte. Z leti se mi je tudi povečalo samozaupanje in samodisciplina, da lahko bolj konstantno delujem, ne da me manjvrednost, obup, lenoba ali občutek, da kaj ni dobro, zaustavijo in izdelka ne dokončam. Pri vseh projektih je vedno vpetih več različnih ljudi, redko kaj izdelam popolnoma sama. Včasih sem, zdaj mi je pa boljše sodelovati z drugimi, ker se ti tako odpre več možnosti in ker je veliko bolj zabavno; vsak, ki sodeluje, prispeva še nekaj v končni izdelek, ga razširi s čim, zato so izdelki na neki način skupni.

V okviru zavoda Magičnost ustvarjanja in tudi društva Magičnost gibanja nas je kar nekaj snemalcev in ustvarjalcev na tem področju, med sabo smo povezani, velikokrat delamo skupaj, določene projekte vodijo drugi in jaz samo sodelujem, na primer kot snemalka ali montažerka, nekatere vodim jaz in mi drugi pomagajo, nekatere izvajamo kot skupina, največ pa sodelujem z Matejem, ki je tudi moj partner. Skupaj vodiva produkcijo LIJAmedia, ki deluje v okviru zavoda Magičnost ustvarjanja.

intervju mia 1Poleg tega pa tudi izobražuješ mlade na področju videa, snemanja in montaže.

Kar se tiče poučevanja je tako, da izjemno redko poučujem oziroma poučujeva, ker tudi to delava z Matejem v tandemu, teorijo  mislim. Bolj gre za to, da z mladimi delava skupaj, naredimo scenarij, snemalni načrt, snemamo, montiramo, oni se učijo od naju sproti, osnovne informacije pojasniva sproti, predvsem pa z lastnim delom in zgledom poskušava doseči to, da se v njih aktivira prava energija, ki jo potrebujejo za ustvarjanje. Gre tako za razumevanje konceptov izdelave filma, filmskega jezika, tehnike kot za razvijanje vztrajnosti, da speljejo cel proces od začetka do konca, od ideje do filma. Tudi če imajo ˝nore˝ ideje, tudi če je treba organizirati različne stvari, potrebne za produkcijo, ko ti marsikdo reče ne, če ga prosiš za pomoč. Zadnjič smo na primer iskali statiste za publiko za plesni film, ki so ga delali udeleženci na filmski delavnici za mlade. Dali smo objavo na Facebook, osebno za sodelovanje prosili veliko ljudi in dobili skoraj same ne-je. Mnogim si na obrazu videl, kolikokrat so sami v življenju slišali ˝ne˝ za svoje ideje, večinoma. Potem smo naleteli na gručico otrok, ki so bili vsi ˝za˝ in izkazalo se je, da so del velike skupine otrok, ki so bili tudi vsi ˝za˝, skupaj s svojimi animatorji, in smo z njimi posneli velik plesni prizor – izpadlo je malo drugače, kot smo si prvotno zamislili, ampak vseeno super. Filmi, ki jih z otroki in mladimi izdelamo, imajo veliko ogledov, predvsem mladih gledalcev. Kar se teorije tiče, pa smo izdelali spletni videoučbenik, ki je brezplačno dostopen in ga lahko uporabijo vsi, ki želijo znanje na tem področju še poglobiti. Narejen je v štirih različnih jezikih. Če koga zanima, je dostopen na tej povezavi: www.vision-videoschool.eu.

Kako si začela s to dejavnostjo?

Željo sem v to življenje prinesla že s sabo, ker sem že od malega govorila, da bom snemala filme, čeprav se ni nihče v družini ukvarjal s tem; živela sem na podeželju in nisem imela dostopa do te dejavnosti. Potem pa sem se pridružila nekemu društvu, ki se je s tem ukvarjalo, in tam pridobila zelo dobro osnovno znanje, ki sem ga nadgrajevala z delom na tem področju v tujini, z delom na televiziji, udeležbo na različnih mednarodnih filmskih taborih ... Pri 29 sem se znašla pred vprašanjem, kakšno mesto naj dam temu v življenju, in odločila sem se, da bo to kar moj poklic.

intervju mia 3Kako povezuješ svoje ustvarjalno delo z duhovnostjo, z delom na sebi?

Sprva, ko sem se začela bolj resno ukvarjati z duhovnostjo, je bilo težko in sem izdelovala samo ˝duhovne˝ vsebine, potem pa sem ugotovila, da imam video ali film rada kot medij ne glede na vsebino. Zato si zdaj dovolim uživati v tej dejavnosti, tudi če ni vsebina ˝duhovna˝. Tudi če snemamo grozljivko. Je bil pa to velik razcep v meni kar nekaj časa. Povezava z višjim jazom in razvoj v naši skupini Magičnost gibanja mi je pomagal pri združevanju. Vsi smo včasih zelo polarizirali duhovno in materialno. Zame je ustvarjanje tudi pomembno, ker na tak način pametno porabljam svojo energijo.

Ali se ti zdi, da je pri prenosu znanja o kateri koli vsebini, v tvojem primeru torej o filmskem ustvarjanju, pomemben način, na katerega se to znanje predaja? Ali pride tukaj do izraza zavest učitelja, njegovo razumevanje procesov, v katerih so učenci?

Največ otroke in mlade naučiš z nekaj osnovnimi napotki, s praktičnim delom in s tem, ko vidijo tvojo strast in predanost. Oni še nimajo tako razvitega uma kot odrasli in jim teoretično učenje ni pri srcu. Ko so dovolj stari, pa se že sami pozanimajo o teoriji. Pomembno je tudi, kako kot učitelj gledaš nanje. Ali se ti zdijo samovoljni, trmasti, jih v mislih obsojaš, v idejah omejuješ, ukalupljaš, v kaj siliš, prepričuješ, manipuliraš ... Pa tudi kako sprejmeš njihove občutke, včasih se kdo zjoka, ker ga preplavi občutek, da česa ni dobro odigral, včasih se kdo ujezi, ker ni po njegovo, in to tako pretirano, da mora odkorakati stran in se spihati. Ne smeš obsojati, temveč skušati razumeti, da se preizkušajo v novih stvareh, odnosih, da pridejo na plano kakšni skriti občutki – oni še raziskujejo sami sebe. Ti moraš znati pomagati to energijsko ˝stransformirati˝, in potem že lahko gremo naprej. Moraš jim biti naklonjen. Jaz jih večino vedno začutim na srčnem nivoju in sem vesela, da so prišli na najino delavnico.

Veliko je odvisno tudi od tega, v kakšnem čustvenem stanju je učitelj. Ko sem rekapitulirala nekatere svoje učitelje, ki so se malo neizprosno ali celo žaljivo obnašali do mene, sem začutila njihove občutke takrat. Eden se je večkrat počutil manjvrednega, imel je malo podpore in razumevanja v okolju in je to frustracijo predajal na nas, učence. Tako da je pomembno, da učitelj dela na sebi, ker s svojo energijo da učencem tudi energijski pečat. V bistvu se v učence ne bi smel vmešavati, temveč biti opora, steber, nevtralen kanal energije, vendar spet ne biti hladen, brez srca in humorja. Za dosego tega stanja moraš veliko delati na sebi, ozaveščati svoje otroštvo in mladost, se znati po delavnicah energijsko očistiti tuje energije, imeti visok nivo svoje energije, iskati rešitve za določene situacije, biti ves čas buden, pri sebi, pripravljen na nov korak ... V glavnem – vsakodnevno delati na sebi.

Jaz delujem izven sistema, ni mi treba izvajati učnega načrta, ocenjevati ..., zato je veliko lažje. Pa tudi sam se moraš ves čas razvijati naprej, ne moreš stagnirati, moraš biti kot tekoča voda v reki, nekaj milj pred svojimi učenci in v teku s svojimi ustvarjalnimi podvigi, ne moreš sam ˝spati˝, od njih pa pričakovati akcije.

intervju mia 4

Kako se tvoje delo, predvsem vidik izobraževanja mladih, povezuje z delavnicami dela na sebi, delavnicami Magičnost gibanja, je kakšna stična točka?

Ravno zadnjič se je na delavnico Magičnost gibanja prijavila mama ene udeleženke filmske delavnice. Nekateri starši in drugi, s katerimi sodelujeva, spremljajo tudi ta najin vidik, čeprav dejavnosti izvajava na zunaj ločeno. Velikokrat vidijo, da sva zanesljiva, narediva, kar obljubiva, osebno skrbiva za udeležence in jih zato začne zanimati tudi ta najin drugi vidik – delovanje v duhovni skupini.

Prej si omenila, da mora učitelj vsakodnevno delati na sebi. Koliko časa na dan si ti vzameš za delo na sebi (ozaveščanje, izvajanje različnih dihalnih tehnik, meditacije, vizualizacije …)?

Tehnike delam praktično vsak dan, potem čez dan delam veliko stvari z namero, kot na primer grem hodit, zavestno diham. To, da delam stvari z namero, to pomeni, da se odločim, kaj hočem v tistem trenutku razbiti, predelati, premleti, spustiti, ugotoviti. Tega je ogromno, od občutkov, ki se vzbudijo v določenih situacijah čez dan, občutkov iz preteklosti, situacij, v katerih se znajdem, a jih ne razumem, do tega, da iščem vizijo za naprej. Če sem veliko v stiku z ljudmi, se moram tudi energijsko očistiti energij, ki sem se jih navzela, pa niso moje. Včasih sem tudi lena in moram premagati lenobo.

Ko delam tehnike, se dvigne energija, ki mi pomaga razumeti določene situacije, jih videti iz drugega zornega kota in predvsem ugotoviti svojo vlogo ali odgovornost v njih. Veliko občutkov izvira iz preteklosti, iz otroštva ali prejšnjih življenj. Če situacija izvira iz občutkov iz preteklosti, te občutke poskušam podoživeti. Ko padem v podoživljanje, to občutim tako, kot da padem v neko votlino, kot da sem v tistem trenutku zaprta v svoj balon, tam notri pa vse podoživim s totalno intenziteto, kot da se vse še enkrat dogaja. Zato je za predajanje teh stanj v transformacijo potrebno zavestno dihanje, namera in zavedanje, da je to energijski spomin iz preteklosti in da se bo na neki način razblinil, ko si ga boš dovolil spusti čez svoje telo oziroma zavestno podoživeti.

Če greš v proces soočanja, se lahko pojavijo zaščitni mehanizmi, ščiti, odpori, ki preprečujejo, da ta bolečinski del pride na površje. Kaj so ti ščiti, obrambni mehanizmi in ali so močni?

Vsi se izogibamo soočanju, ker to prinese zavedanje odgovornosti za določene stvari ali občutenje čustvene bolečine, strahov. Osebno bi rekla, da so ti mehanizmi močni, dokler nisi soočen, ali boš določeno situacijo ozavestil in predal ali ne. Ko se odločiš in zbereš moč, je lažje. Mi, ki smo se odločili, da bomo delali na sebi, se trudimo te ščite zavestno rahljati. Tipični primer, kako ti mehanizmi delujejo, je na primer: ko te nekaj zelo muči, raje preusmeriš pozornost in greš počet kaj drugega ali pa si življenje že urediš tako, da do soočanja ne pride. Ali pa se izogibaš določenim situacijam in določenim osebam, za katere veš, da ti bodo povzročile bolečino, ali pa si že na poti soočenja, pa ne vztrajaš do konca. Včasih je lahko tudi fizična bolečina upor. Upor je tudi zanikanje, ko nekaj veš ali vidiš, a to zanikaš. Ko se soočiš in nekaj predelaš, pride olajšanja, vrne se ti energija, ki jo lahko usmeriš v nove zamisli, zdravljenje sebe, drugih ...

Ali v svojem vsakodnevnem življenju, pri snemanju, montaži, poučevanju deluješ iz duhovne povezave s sabo, z višjim jazom?

Lahko bi še bolj zavestno. Usmeritve dobim z nivoja višjega jaza, iz notranje inspiracije oziroma prosim višji jaz za dovoljenje za izpeljavo določenih zamisli – to mi daje bazo za delovanje. Da pa bi resnično vsakič iz tega delovala, žal še ne, ker moja povezava še ni tako čista, se pa poskušam držati smeri, ki jo dobim iz tega ˝ta pametnega˝ dela sebe.

Najmočneje povezavo čutim na delavnicah Magičnost gibanja. Kadar delavnico vodim jaz oziroma ko gre za energijsko delo z drugim, lahko večkrat vodim in govorim iz tega dela sebe. Pri energijskem delu z drugimi ne gre za prenašanje umskega znanja, ampak se vzpostavi drugačna, globlja povezava. Gre za prenašanje tistega, kar si ti ozavestil in razumel v sebi, pa pri tem niti ne gre za prenos, temveč ti samo omogočiš, da druga oseba v tistem trenutku to začuti. Gre za to, da daš sebe na razpolago, na neki način.

Pa v kriznih primerih ta pametni del – povezava z višjim jazom, vedno funkcionira, ampak moraš biti res fajn v krizi, ne samo v tisti krizi, ko si misliš: uuhhh, kako mi je hudo, takrat, ko ti gre res na žive in mrtve, ko si na neki svoji meji. Na primer, ko sem imela težave z želodcem, še preden sem začela zavestno delati na sebi, sem padla v take strahove, da sem mislila, da me bo res požrlo od znotraj. Dvakrat sem pristala v bolnišnici s transfuzijo in sem mislila, da tega ne bom nikoli obvladala, da bom vedno v paniki tekla k zdravniku, ko me bo začel boleti želodec. Prišla sem na zelo mejno točko – to je bil zame prvi takšen preobrat, ki je bil precej močan. Takrat sem naletela na knjigo Louise Hay in se povezala s tem mojim ta pametnim delom in se čez noč pozdravila. Potem sem še imela manjše težave z želodcem, ampak s tem dejanjem se je spremenil tok usode. To je bil zame totalni preobrat, ko sem se začela zavedati, da me ta bolečina ne more uničiti. Ampak takrat je bito to stanje na žive in mrtve.

intervju mia 5Kaj je tisto, kar te žene v to, da živiš tako, kot ti čutiš, da je prav?

Prva beseda, ki mi je prišla na misel, je odločitev. Gola, groba odločitev. Potem pa tudi rezultati, to, da se lahko globoko povežeš s sabo ali z drugimi. Pa da ti ni treba delovati iz sistema in iz strahu, ampak da imaš moč, da lahko deluješ drugače, iz sebe.

Kako vidiš sebe in svojo vlogo v družbi?

Ful mi je dobro, če lahko nekaj svojega entuziazma, ki ga imam, recimo za snemanje in ustvarjanje, pa ta spomin, ki ga imam, kako se je meni nekaj s tem odprlo, vzbudim v drugih, v mladih. Tudi veliko tega, kar sem ozavestila do sedaj na duhovni poti, lahko podelim z drugimi, ki jih to zanima.

Kako bi opredelila svoj odnos do življenja?

Življenje me na določenih točkah stiska, na večini točk mi pa zelo veliko daje. Vesela sem, da lahko počnem veliko stvari, ki so mi všeč, tudi to, da imam partnerja, je velik privilegij, za katerega sem hvaležna. To, da delam zase, da nisem drugje zaposlena, ampak da delam svoje stvari, to, kar me veseli in z otroki in mladimi in ljudmi, ki so mi blizu, na področjih, ki so mi všeč; nekdo se res mora mučiti v službi, ko počne nekaj, kar mu sploh ni všeč. Pa hvaležna sem za prijateljski krog, ki ga imam, čeprav mi predstavlja nenehen izziv. (Smeh.)

Kako ti vidiš smisel življenja?

Vidim ga kot semena v sebi, ki te silijo razvijati svoj višji jaz, ta pametni del v sebi. Smisel je razviti vsa semena, ki si jih prinesel s seboj, čeprav to ni najbolj lahko. Vztrajam tudi zato, ker nočem nazaj, ker vem, kako je bilo hudo brez duhovnosti, brez povezave s sabo, brez višjega smisla, in zato, ker na neki način moraš spoštovati to, kar ti je dano, ali to, kar lahko iz tebe nastane, pa zato, ker je po eni strani tudi zabavno. (Smeh.)

Z Mio se je pogovarjala Karmen Merlov.