• Nadrejena kategorija: ROOT
  • Kategorija: Članki in novice

Polona Božič: »Dokler so nam drugi krivi za vse, bo vedno vojno stanje, v umu in v svetu.«

02 Polona intervjuPolona je članica društva Magičnost gibanja, ki v Ljubljani vodi delavnice in individualne terapije, obožuje peko sladic, šiva čudovita krila in športne hlače, zaposlena je v družinskem podjetju, po poklicu pa je organizator v turizmu. Z delom na sebi se ukvarja osem let in pri svojih petintridesetih ugotavlja, da ji v življenju sploh ni dolgčas. Pogovarjali sva se o »življenju, vesolju in sploh vsem«.

 

O nedolgočasnem življenju

Ukvarjaš se z različnimi aktivnosti; zaposlena si v družinskem podjetju, v Ljubljani vodiš delavnice in individualne terapije, šivaš, pečeš sladice... kako združuješ tako različne vidike življenja?

Ti vidiki niso tako različni; delo v družinskem podjetju s tekstilom in šivanje se povezujeta in prepletata, peka sladic je pa moja strast za katero vedno najdem čas. Vodenje delavnic in tudi udeležba na njih je pa nekaj kar je v meni, za kar se ne sprašujem ali imam čas ali ga nimam. Vedno imam čas za delavnice in to je v meni, brez dileme. Glede na to, da pa delam v družinskem podjetju, se da včasih malo lažje organizirati in prilagoditi ostalim aktivnostim, ki me veselijo.

Zakaj te peka tako veseli, sladice, torte, pecivo...

Ker jih zelo rada jem (smeh). To mi predstavlja ustvarjanje, zraven se sprostim, um mi neha delat in odjemalci sladic se vedno najdejo, tako da nikoli nič ne ostane. Peka pa mi je poseben izziv tudi zato, ker sem sama na brezglutenski dieti. Torej da ustvarjam slaščice, ki so bolj zdrave in brez glutena, pa da so vseeno dobre.

Brezglutenska dieta? Kaj je razlog: trenutni prehranski trendi ali zdravje?

Zdravje. Pred tremi leti se mi povečalo delovanje ščitnice. Ker se nisem odločila za invazivno zdravljenje z jodom, ampak za jemanje tablet, sem po prenehanju jemanja tablet pred kakšnim letom in pol, videla, da rabim temeljito spremeniti svojo prehrano. Še najbolj humana stvar od vsega je torej bilo to, da sem se odločila za brezglutensko prehrano. Zanjo sem se odločila na podlagi izkušenj tistih, ki so si s pomočjo brezglutenske diete izboljšali delovanje ščitnice. Tablete sem v tistem času potrebovala, potem pa sem s pomočjo dela na sebi – ozaveščanja vzorcev, spuščanja notranjih pritiskov, umskega brbotanja in postavljanja na svoje noge – brezglutenske diete in »ful švicanja« v obliki večurne hoje na dan, uspela stanje ščitnice stabilizirati v tolikšni meri, da ne rabim več tablet.

A sladice pa lahko ješ?

Ne. Ampak to je neustavljiv »mus«, kot čokoladni mousse (smeh). Po tisočih poskusih, da bi nehala jesti sladko, sem se odločila, da je dovolj »matranja« in vse moči usmerila v izdelovanje sladic iz bolj kakovostnih in bolj zdravih a vseeno slastnih sestavin.

Ali je šivanje zate, kljub temu, da je povezano z družinskim podjetjem, ustvarjanje in ravno takšna strast kot peka sladic?

S šivanjem sem bila družinsko povezana, ker je polovica žensk v naši družini šivilj. Od malega me je to veselilo, ampak nisem imela živcev, da bi se naučila tudi sama šivati. Zadnje čase pa sem se bolj umirila, nisem več tako neučakana, če kaj ne znam v prvi minuti, sem bolj potrpežljiva, kar je pri šivanju pomembno, sploh če kaj narobe zašiješ, ali pa ni tako perfektno kot sem si zamislila. Je pa splošno znano, da pri šivanju »več paraš kot šivaš«. Od kar sem se sprijaznila s paranjem, mi gre šivanje zelo dobro od rok (smeh).

 

O umskem brbotanju

Kako se znotraj sebe spopadaš z brbotanjem uma?

Ko mi um ponori in ko čutim kot da me nihče ne sprejema, se zlomim, pridem do dejstva, da sama sebe ne sprejemam, in delam dihalne tehnike, dokler ne sprejmem tega v sebi. Da v resnici nima veze, kaj si drugi misijo o meni, ampak ima največjo težo to, kako jaz sama s sabo ravnam in kako jaz samo sebe sprejemam. Zmeraj pridem globlje v občutek tega nesprejemanja sebe in vidim, koliko dejansko imam v sebi nekega sovraštva do sebe, ki se vedno kaže navzven. Navzven pomeni, da to projiciram na osebe, ki so mi blizu.

Kaj pomeni »ko mi um ponori«?

Dramatično povedano je to vojna v umu, manj dramatično povedano pa nesmiselno čvekanje: kaj, zakaj, kako drugi in kako bi bila jaz rada najbolj pomembna na tem svetu. Bolj gre za dogajanje – ta um je pri meni sestavljen iz vseh vzorcev in ti vzorci obvladujejo moj um: kaj se mi dogaja v glavi, so vzorci, pričakovanja, tisto, kar si jaz domišljam, da bi morala biti. Ko mi um popusti oziroma ko ga vsaj malo obvladam in utišam, takrat se vklopi višji jaz, ki me vedno vodi v pravo smer.

Rekla si, da bo um očiščen, obvladan – kakšno stanje je to potem zate?

Stanje, ko namesto brbotanja uma v glavi pride čista tišina. Kar pomeni, da obstajam, se ne presprašujem ali so dejanja, ki jih naredim, ok, ne rabim potrditve, vseeno mi je za zavrnitev, vseeno mi je, sledim samo sebi. Zame pomeni stanje iz notranje tišine, da je vse prav, ok in s svojim namenom.

Kakšen je rezultat v življenju, če deluješ iz notranje tišine ali iz umskega brbotanja?

Če delujem iz notranje tišine, se stvari, okoliščine zmeraj realizirajo dobro, brez pompa in takoj pride nova stvar za razrešit, za ozavestit. V smislu, da se življenje takoj začne odvijati naprej, ne stoji. Če pa delujem iz umskega brbotanja, se vsaka stvar zakomplicira, kot na primer, ne morem priti do odločitve, stvar, ki bi jo lahko že zdavnaj zaključila, traja več mesecev, v bistvu samo razmišljam, ne delujem, ne naredim, ampak samo razmišljam in delam različne scenarije v glavi. Končni rezultat je zmeraj negativen in s tem še naprej ohranjam svojo samopomembnost, dramatiziranje in vse ostale nepomembnosti.

 

O sistemu, pravilih in družbi

Kaj ti predstavlja sistem, družba, v kateri živiš, pravila … kako to doživljaš?

Včasih mi je bilo zelo pomembno, da delujem po vseh pravilih, po zakonih, po tem, kako naj bi se človek v družbi obnašal, celo blazno všeč mi je bil ta red in disciplina; čutila sem se skoraj pomembno, če sem ravnala po vseh teh družbenih pravilih, tako kot se od mene pričakuje v družbi. Po intenzivnem delu pri ozaveščanju svojih vzorcev, ki večinoma izhajajo iz odnosa do staršev, pa se je to začelo razblinjati, ker v končni fazi vse to družbeno, sistemsko ni pomembno. Pred tem se mi je zdelo to vse skupaj zelo pomembno, zato, da bi ugajala staršem, ker so to od mene pričakovali. Pri meni je vse povezano s tem, in ko sem začela spuščati svojo navezanost na starše, mi je postal sistem in vse kar predstavlja, vse manj pomemben. Moja aktivnost, delovanje po družbenih pravilih, biti zgleden državljan... je sedaj na minimumu, na ravni tega, kar je nujno potrebno; samo še delovanje, mimo katerega ne morem iti – kot je plačevanje položnic, da grem čez semafor, ko je zelena, da sledim nekim ˝vljudnostnim pravilom˝, ampak to zato, ker sem se tako odločila. Vse zahteve sistema izpolnjujem na minimumu, toliko, da lahko funkcioniram v tem svetu.

Si potem upornik proti sistemu?

Si želim, da bi bila (smeh). Ampak ne, s tem uporom samo spodbujaš to navezanost na sistem. Ne čutim se kot upornik proti sistemu, delujem po načinu minimalnega sodelovanja, ki je pač potrebno. Meni res bolj kot ne dol visi za sistem, razen kadar me določena nesmiselna pravila razjezijo – no, takrat sem upornik, ampak tudi to hitro spustim. V osnovi se mi zdi to en tak nepotreben balast. Toliko je bedasto, vse te državne ustanove, pravila in red in zakoni. Je pa res, da neka pravila morajo obstajati, ker ljudje še nismo pripravljeni, da bi živeli po pravilih, ki prihajajo iz srca.

Kaj so pravila, ki prihajajo iz srca?

Da ne serjemo drug drugemu po glavi, da se brigamo zase. Da se ne izživljaš nad drugimi z vsemi svojimi neprečiščenimi frustracijami. V smislu, dokler so nam drugi krivi za vse, bo vedno vojno stanje, v umu in v svetu. Ampak tudi jaz se zavedam, da še nisem tam, da tudi jaz tega še nisem v celoti sposobna.

Delovanje iz srca, pravila iz srca, zame pomenijo to, ko sto procentno poslušaš sebe, ne glede na pričakovanja drugih. To sicer pomeni možnost, da drugim moje delovanje ne bo všeč ali pa jim bo nerazumljivo. Ampak če delujem iz srca, vem, da nobenemu s tem ne škodujem, da ne grem preko trupel, da bi dosegla svoje, in da ne delujem tako, da bi bilo vsem ok, ampak enostavno je to pot, ki izraža moje bistvo in vse, kar je dobro v meni. Gre za to, da če jaz delujem iz srca, tudi okolica sprejme moje kakršnokoli dejanje oziroma se z njim sploh ne ukvarja, ne obremenjuje s tem, kar počnem in kako počnem. Ker je delovanje iz srca, se ljudje ne zahaklajo na to delovanje in mi tudi ne dajejo tiste pomembnosti, ki bi sicer bila gorivo za moj ego, samopomembnost. Enostavno se vse odvije mirno, sprejemajoče.

Ali je vseeno kako živimo, kako se obnašamo?

Ne, ni vseeno, kako živiš in kako se obnašaš v odnosih! Pomembno je, kako greš čez življenje. Konec koncev račune polagaš sebi, svojim pravilom iz srca.

Kaj je rešitev, da ljudje izstopimo iz stanja notranjega konflikta in zunanjih bitk, vojn...?

Najprej mi pride na pamet zavedanje sebe, sprejemanje sebe, še posebej tistega, kar je negativno v nas. Da sprejmem tisto v sebi, zaradi česar mislim, da me drugi ne sprejemajo. Ravno to, da nisem samo dobra, da sem tudi slaba; ko bom to sposobna sprejeti v sebi, ne bom rabila nobenega več obtoževati za svoje stanje, svoje situacije, svoje življenje.

Ali ni to zelo ostro? Da si je vsak kriv/odgovoren za to, kar se mu dogaja?

Ja, je ostro, ampak ko se znajdeš v življenju na točki, ko si do skrajnosti skregan sam s sabo in svetom, gre za to, da sprejmeš odgovornost za sebe. Občutek krivde je na splošno glavni problem. Ne gre za to, da si ti kriv ali pa nisi kriv za svoje stanje. Gre za to, da si v teh stanjih in da si jih priznaš, brez da bi se obsodil. Do teh stanj pridemo z enim razlogom in vsi se vedno hočemo znebiti teh negativnih občutkov in najlažje to storimo tako, da jih projiciramo na druge, na sistem, starše, prijatelje, sovražnike, okolico na splošno. Hočem povedati, da dobimo ta stanja z razlogom, da jih razrešimo, pa ne zato, da bi se morali počutiti krive zaradi njih, ampak zato, da se z njimi soočimo, jih razrešimo, rastemo in osvobajamo.

 

O soočanju, zavestnem delovanju in smislu življenja

Kako konkretno se soočiš z bolečino?

Vzamem si čas, se umirim in delam dihalne tehnike z namero, da se soočim s tisto najhujšo bolečino, z jedrom, od kod izvira. Da spustim vse občutke ven, da jih neham zadrževati, da si priznam, da me boli, in po priznanju vsa drama okoli določene čustvene bolečine popusti, zvodeni in vidim stvari v drugi luči. Vidim lahko isto situacijo ali bolečino v čisto drugi luči, ki mi pokaže, zakaj sem jo morala sploh doživeti. Pridem do izvora in takrat jo lahko spustim. Po tem ta bolečina ne upravlja več mojega življenja.

Strah pred smrtjo?

Ali ni najbolj hecno to, da te je celo življenje (nezavedno) strah smrti, ker ti daje vednost, da si nepomemben, ker si minljiv, umrljiv? Da si prišel na ta svet, da bi na koncu itak umrl? Nekje globoko v sebi veš, da si nepomemben, ampak si tega ne moreš priznati. In potem se celo življenje trudiš biti pomemben, ker misliš, da boš s tem dosegel nesmrtnost, ko ti bodo starši, prijatelji, sodelavci, šefi, predsedniki, vsi drugi pomembni dali vedeti, priznali, da si za njih pomemben, nezamenljiv, nesmrten.

Kako bi opisala svoj odnos do življenja in smisel življenja?

Počasi moj odnos do življenja prehaja iz tistega strahu pred smrtjo v nekaj magičnega. Strah pred smrtjo popušča in ne potrebujem več toliko te pomembnosti od zunaj; počasi vidim, da lahko tudi nekaj dam. In to se mi zdi nekaj magičnega – da se začne rojevati moj smisel življenja.

Od kod izhaja ta smisel, od kod se rojeva? Iz verskega prepričanja, osebnih idej … ?

V življenju pač lahko prečistim oziroma ozavestim določene stvari, in več ko jih preoblikujem, več lahko dam in z manj drame, samopomembnosti lahko živim. Menim, da bom obstajala na tem svetu, dokler ne bom našla boga v sebi. Da smo natančni, to boga v sebi je mišljeno brez ega, kot nekakšna naloga, vizija – sploh ne vem, kako naj to drugače povem. So ene stvari, ki se ne dajo opisati in to je ena izmed njih (smeh).

Kako vidiš svojo pot življenja naprej glede na vse povedano?

Ne preostane mi drugega, kot da nadaljujem s soočanjem z nezavednim in nadaljujem na način, kot to počnem že sedaj. Da lahko vsakemu, s katerim pridem v stik, kaj dam, tudi če je to samo, ne vem, nasmeh iz notranje tišine. Brez obsojanja, brez pretvarjanja, brez nekega oportunističnega in preračunljivega delovanja za svoje koristi, za svojo samopomembnost. Da je iskreno in pristno. Pa seveda, da pečem, šivam, učim in živim.

S Polono se je pogovarjala Karmen Merlov