• Nadrejena kategorija: ROOT
  • Kategorija: Članki in novice

Jernej Deželak: »Vem, kako bi moralo biti, in vsak dan se trudim doseči to stanje.«

Intervju z Jernejem1Jernej je učitelj energijskih tehnik in se že petnajst let ukvarja z raziskovanjem svojih sposobnosti. V Celju že več let izvaja delavnice energijskih in dihalnih tehnik za razvoj zavesti, po izobrazbi je elektrotehnik, ljubiteljsko pa se ukvarja z oblikovanjem izdelkov iz lesa. Pogovarjala sva se o življenjsko pomembnih rečeh, o politiki, revoluciji, o sistemu, v katerem živimo, o duhovnih modrostih in notranji tišini. O tem, kako živeti v miru s samim seboj in s svetom okoli sebe.  

Jernej, kaj ti je v življenju najbolj pomembno?

To, da presežem vse lastne omejitve ter prebudim speče energijske potenciale in sposobnosti, kar pomeni, da dosežem totalno koncentracijo in ostrino uma, povezavo z duhom. Vem, kako bi moralo biti, in vsak dan se trudim doseči to stanje. To zame pomeni, de ne dovolim, da me vodijo sile lenobe, pasivnosti, ampak da sem buden, v volji, nameri in ostrini. Vsak dan je bitka. Vsak dan se je treba ponovno naravnati na to, ker lahko že naslednji dan pozabiš. Kar naprej se je treba opominjati, truditi, nič ne pride samodejno.

 Kaj se dogaja v tvojem dialogu z umom, pogovoru s samim seboj? O čem razmišljaš?

Največkrat je to bitka s samim seboj, jeza na svet, razmišljanje, načrtovanje, študiranje, ogromno pa je prepira s samim seboj in z drugimi, obsojanje samega sebe in drugih. Ah, to so te spletke in intrige uma, o čemer bi lahko govorili ure in ure. Potrebno je neprestano zalezovanje, v smislu: Opa, zdaj pa stop! Ampak misli se ponavljajo in tako se moraš nonstop opominjati. Problem je, da smo navajeni, da se v umu ves čas rola samo ena stvar, recimo jeza na svet ali pa na službo. In to je hud problem, ki ga marsikdo sploh ne vidi kot problem, ampak kot nekaj povsem ´normalnega´. A če se iskreno ne samoizprašaš, kaj je v resnici zadaj, za temi mislimi, ne boš nikoli izvedel.

 Kako lahko umiriš, ustaviš nepotrebno razmišljanje?

Intervju z Jernejem2Mislim, da je še vedno potrebna fizična disciplina, ker aktivnost telesa ustvari pritisk na um. Blodnje uma se lahko ob tem še povečajo, a na neki točki se prekinejo. Recimo praksa šaolinskih menihov je, da v resnici trenirajo um. Sliši se sicer paradoksalno, ker vemo, da trenirajo telo (šaolinske tehnike). Zaradi različnih fizično napornih gibov in tehnik se dvigne energija, kar ustvari hud pritisk na um, da se mora ta umakniti, vsaj za nekaj časa. Pa če se umakne samo za hip, je veliko vredno. Moja izkušnja je, da se pri šaolinskih veščinah odpre solarni pleksus, središče volje, in takrat se um utiša. Zgodi se preklop, ko lahko dosežeš notranjo tišino.

Notranja tišina?

Notranjo tišino je težko doseči in terja mojstrsko stanje, ki izniči bolezensko stanje blodnjavega uma. Obstaja več stopenj: eno je tišina in mir, ki je že izven dometa kaotičnega uma, toda pravo končno stanje notranje tišine je stanje onkraj poznanega. Takrat se prebudijo speči notranji potenciali, to je, kot da se prebudiš iz nočne more, iz transa. In takrat zaznavaš, čutiš, da si resnično živ, da si eno s kozmosom. Ker je to stanje ´prebujenosti´ tako šokantno in nepoznano in ker smo nagnjeni k temu, da nas vse nove situacije prestrašijo, se pred tem zaščitimo s ´pobegom´ nazaj v domačnost blodnjavega uma. Notranjo tišino lahko doživijo ljudje tudi v skrajnih primerih, kot je bližina smrti, in v kakšnih ekstremnih situacijah. Takrat ni več omejitev ´ne znam, ne zmorem, ne gre …´, takrat ni dvoma, ni nezaupanja, takrat je vse možno in potegneš energijo z vso silo in narediš, kar moraš narediti.

 Ali v svojem vsakodnevnem življenju deluješ iz notranje tišine?

Ne delujem iz notranje tišine, ker tega stanja še nisem trajno dosegel. Skušam pa delovati iz tišine in poslušati tihi glas. Prava informacija pride tiho, in to je pri meni še vedno stoodstotno držalo. Dobil sem preblisk ali misel, recimo sem kam šel, pa mi je zjutraj prišlo na misel: »Vzemi to in to s seboj.« Seveda nisem poslušal, ker sem podvomil v smiselnost slišanega in padel v umsko blebetanje: »Ah, saj ni treba, kaj bom pa to rabil.« Ampak točno to bi mi potem prav prišlo, jaz pa nisem imel s seboj. Ta glas iz notranje tišine je takšen, da ne analiziraš ali dvomiš, ampak samo deluješ in upoštevaš navodila, brez vprašanj: »Zakaj jaz to moram, pa bi pa ne bi …« Če ne, si že ujet v past uma.

 Kaj ti predstavlja sistem, družba, v kateri živiš, družbeni dogovori, pravila?

Preden sem začel delati na sebi in tudi še leta kasneje, sem bil kar naprej v jezi na sistem, zakaj je tega treba. Čutil sem jezo na vsako ureditev, od gospodarstva, bančništva, upravljanja države, politike, res čisto na vse … V resnici mi čisto nič ni ustrezalo. Paradoks pa je, da hkrati vsak ta sistem nosi v sebi, in najtežje je pogledati vase in to videti. Tudi sam sem imel s tem težave, zadnja leta pa si to lažje priznam, čutim in tudi vse bolj vem, kje v meni se skrivajo bančnik, politik, religijski vodja in gospodar vojne. Gre samo za notranja stanja energij, ki se manifestirajo navzven. Ljudje imajo podobna stanja v sebi, podobne vzorce o tem in potem je takšna realnost, kot je. Poanta pa je, da ta sistem v sebi transformiraš, energijo preobraziš …

 Ali smo na te energije tako navajeni, da jih v sebi sploh ne zaznamo?

Gre za to, da nam te energije dajejo lažen občutek, da smo živi. Marsikdo v svojem pohlepu razmišlja, da kakšen pa bi bil svet brez vojne: najprej moraš sprožiti vojno, da lahko potem nekaj prodaš in da potem tam, ko je vse zrušeno, investiraš in prodajaš, nekaj zgradiš. Nato tak človek misli, da je mali ´bogec´ v svojem malem svetu pohlepnih ambicij. Te programe v sebi kolektivno nosi velik del človeštva, ki sploh ne pomisli na to, da bi svet lahko obstajal tudi brez vojne in pohlepa. Če tega ne moreš izživeti, to ne pomeni, da tega v tebi ni. V resnici smo si zelo podobni, imamo podobne misli in vzgibe. V resnici tudi moja jeza na sistem, sedaj to vem, ni bila toliko iz nekih človekoljubnih namenov, ampak iz tega, zakaj jaz nimam, on pa ima, torej iz pohlepa.

Torej duhovnost ni človekoljubna?

Intervju z Jernejem3Duhovna pot te privede do šokantnih spoznanj, če greš res v svoje globine. Duhovni ego te tako ´farba´, da misliš, da si duhoven že, če samo malo razmišljaš o duhovnosti. Leta in leta sem tlačil resnične notranje vzgibe, kot je bila na primer energija surovega pohlepa. Samo domišljal sem si, da sem to razrešil. Ok, mentalno že …Na primer enkrat sem zaznal, da čutim upor do duhovnosti, do duhovnega napredka, in sem se vprašal, kje je tisti zagon, ki sem ga imel včasih, na začetku poti. In sem v meditaciji ozavestil, da me je na začetku v resnici naprej gnal pohlep, surov pohlep po znanju, da bi imel moč. Pohlep se namreč ne navezuje samo na slo po denarju, poslu, znanju, ampak na pohlep po čemer koli, samo da uveljaviš svojo moč, svoj prav, da si prvi, naj… To je pohlep.

Svoj notranji vzgib pohlepa po moči sem tako samo prenesel na drugo področje, iz materialnega na duhovno. Če ne delaš na sebi, če ne vztrajaš z disciplino, tudi tega, teh prikritih vzgibov ne moreš nikoli raziskati v sebi, da bi jih razrešil. Tudi Jezus, Buda in ostali mojstri so govorili o tem, da je treba raziskati svojo podzavest, da je treba spoznati zver v sebi. Ok, misliš, da je to fraza, če vse dojemaš z umom, ampak oni so RESNIČNO vedeli, o čem govorijo. Da je v nas zver pohlepa, da je želja po moči neizmerna. In oni so šli vase, dokler niso ozavestili in v popolnosti spustili vseh teh vzgibov.

 Ali imaš sebe za upornika proti sistemu?

Ni dobro biti ne upornik in ne pristaš oziroma ovca. Tretja točka je pot zavesti, da sprejmeš svet takšen, kakršen je. In če imaš ti svoje notranje vrednote, po katerih živiš, ti tudi sistem ne more narediti ne dobrega ne slabega. Ostajaš nevtralen, ne vpletaš se v noben spor, v nobene ideologije, ne v nasilje, ne stopaš ne na levo, ne na desno, ampak vztrajaš v tretji točki, ki je pot zavesti, pot duhovnega napredka. Če bi spoštovali svoje notranje duhovne vrednote, kot so ljubezen, sodelovanje, spoštovanje, potem takega sistema, kot je obstajal skozi celo zgodovino in obstaja še danes, ne bi bilo. Kot nas uči zgodovina, se je uporništvo običajno kaznovalo. V redu, je bila revolucija, ampak revolucije niso ničesar spremenile, če že, je bila sprememba trenutna, ampak potem se je sistem nadomestil samo z drugo obliko. Globalno pa se ni nič spremenilo. Poleg tega si upornik – revolucionar ravno tako umaže roke. V bistvu je v obsodbi in hkrati ponovi isto: obsodi, ubije in potem sam postane diktator. Vsi sistemi revolucije so se izrodili – zrušili so obstoječe sisteme in jih zamenjali z drugimi. Nič se ni spremenilo, ker ni bilo notranje revolucije, revolucije v vsakem posamezniku, ni bilo notranje spremembe. Ne moreš na silo, z orožjem, s prelivanjem krvi spremeniti in razrešiti zunanjih problemov. Vsi ti zunanji problemi so odraz notranjih konfliktov, konfliktov v nas, konflikta s samim seboj.

 Na kakšen način lahko presežeš ta konflikt znotraj sebe?

Da presežeš ta konflikt znotraj sebe, se ga moraš najprej zavedati in priti do točke, ko ti je dovolj vseh ideologij in načinov izkoriščanja, pohlepa, zunanje norosti, ko se nekako zaveš, da to ne vodi v pravo smer in da si ti sam odgovoren za svoje življenje. Nato poiščeš svojo pot, da izstopiš iz kroga zamer in medsebojnega obračunavanja, in začneš slediti tistemu pravemu, tihemu glasu v sebi, ki te usmerja v pravem delovanju. V Stari zavezi je 10 božjih zapovedi, ki lepo govorijo o tem. Če bi se ljudje tega držali in razumeli njihov pomen, ne bi bilo gorja in tudi ne bi nastal sistem izkoriščanja, politike, vojne – to kar imamo sedaj, temveč bi bilo možno sodelovanje. Samo deset zapovedi je, ne milijon zakonov in predpisov.

 Ali ni to zelo ostro, da je vsak odgovoren za to, kar se mu dogaja?

Iz običajnega kaotičnega človeškega razmišljanja in duhovne zaspanosti je to totalno kruto in nečloveško slišati. To pa zato, ker imamo skoraj vsi eno veliko hibo, in sicer, da smo radi žrtve. Zato krivimo sistem, ata, mamo, šefa, torej da so drugi odgovorni za to, da sem jaz takšen … S tem želimo opravičiti svoj neuspeh, svoja razočaranja, neaktivnost in posledično samega sebe. Celo vzvišeni postanemo: »Vidiš, meni ni bilo dano, drugi so krivi, jaz sem boljši, mene so drugi omejili, drugače bi tudi jaz lahko, ampak zdaj nič ne morem in sem uboga žrtev, ki ne more nič spremeniti …« To je princip žrtve. Na drugi strani pa imamo princip gospodarja, ki manipulira z množicami tako, da jih izkorišča. Množica se jezi nanj, on pa je vzvišen, v smislu: »Jaz znam, jaz vas vodim, jaz vem, kaj je dobro za vas ...« Vendar ne gre toliko za materialne stvari kot za energijo, s katero se hrani; s psihično energijo ljudi, ki se z njim ukvarjajo, o njem razmišljajo, mu dovajajo energijo. Mogoče se ta resnica kruto sliši. Mentalno jo lahko marsikdo razume, da pa si sposoben to sprejeti in v srcu res začutiti, torej da si sam odgovoren za svoje stanje in za vse, kar se ti dogaja, pa mislim, da je potrebnih veliko let dela na sebi.  

Hudo je, ko ugotoviš, da se ti nekje motiš, da ti nekje nekaj narobe delaš, hudo si je to priznati. Ampak to je ta ključ. Če ta klik narediš v sebi v smislu: »O, madona, ni kriva žena, ni kriv oče, ni kriv sistem …,« ali pa: »Mogoče je bil takrat oče kriv, ker ni znal drugače, ampak sedaj lahko jaz to spremenim,« potem ti aktiviraš stvarnika v sebi. Narobe smo si razlagali idejo o bogu in človeku, ko smo mislili, da bo iz nekih drugih dimenzij v nas prišlo neko božanstvo in nas odrešilo vsega hudega. V resnici pa je treba z malimi koraki spreminjati svoje navade, poslušati srce in delovati po svojem srčnem impulzu in v skladu s svojo vizijo ter se ne pustiti ujeti na limanice zunanjih okoliščin in vzrokov, da ne prelagaš odgovornosti na druge in ne kriviš nekoga drugega za svoje težave. Preprosto povedno, za tvoje slabo zdravje ni kriv zdravnik, ampak ugotoviš, da se ne gibaš in ne ješ zdravo. Ne dobiš službe, v resnici se ti pa ne da delati, ne da se ti učiti, razmišljati, ničesar novega razvijati. Včasih je mogoče videti, kot da te nekdo zunaj navidezno omejuje. Če hočeš to preseči, je odvisno od tebe. Ali se boš pustil temu, da te nekdo navidezno omejuje, ali pa boš nekaj naredil, da se to ne bo več dogajalo. To pa je spet duhovna pot, tehnike, treniranje uma, meditacija, kar ti omogoči, da dvigneš energijo, da lahko spremeniš pogled na neko situacijo, spremeniš svoje navade, vzorce in greš izven principa gospodar-suženj, se prestaviš v tretjo točko, tako da si zavest(-en).

 Ali je pomembno, kako živimo, kako se obnašamo, delujemo v odnosih?

Intervju z Jernejem4Najpomembnejša stvar je točno to, kako živimo. Če nimamo smisla življenja, živimo brezciljno v kaosu zgoraj naštetih stanj, energija gre v tri dni in potem umremo. Duhovna pot, energijske veščine, meditacija in da najdeš svojo srčno vizijo, poslanstvo, ki te osrečuje – jaz druge rešitve ne vidim. Da ugotoviš, kaj lahko narediš zase, za svet, za druge, da vsi dvignemo zavest na višjo raven, kjer ni kaosa in ni strahu. Skozi stoletja so na zemljo prihajali posamezniki, da so nas opominjali, da obstaja še kaj drugega poleg običajne človeške bede in trpljenja. Ti mojstri so navdihnili množice za spremembe in z vzgledom učili, da je možno drugače, da je možno biti v srcu, da je možno biti izven tega izkoriščanja.

 Kaj je tisto, kar te žene v to, da že toliko let vztrajaš na tej poti?

Kljub temu da ne vem, kako to je, na neki globlji ravni vem, da obstaja popolna svoboda izven vseh družbenih ideoloških okvirjev, izven vseh mentalnih konstruktov in kaosa. To vem že od nekdaj, ko še nisem nič vedel o duhovnosti. Ko živiš svojo vizijo, te to krepi, ker točno veš, zakaj to delaš: delaš zase, da presežeš omejitve in razrešiš travme, in tudi zato, da lahko drugemu pomagaš, da preseže svoje omejitve. Vem, da je treba sprejeti stanje zunanjega kaosa, toda v sebi pa mi ga ni treba nositi. Naše naravno stanje je notranja tišina in ljubezen, je nevtralnost, ki je stanje duha.

 Kako vidiš naprej svojo pot?

Svojo pot vidim v tem, da nadaljujem s tem, kar delam, to pomeni, da delam na sebi, se soočam, transformiram svoja negativna stanja, travme. Da še globlje stopim v svojo vizijo in predajam znanje o energijskih tehnikah in zavesti naprej, da si ljudje s tem pomagajo priti iz kaosa. To je tudi, kako bi rekel, moja dolžnost, da ko nekaj vem, to predam naprej, da ne držim zase … Da na prostovoljen in nevsiljiv način tistemu, ki si tega želi, predam znanje in način, kako se osvoboditi nevidnih spon, v katerih je vsak na svoj način ujet.

Z Jernejem se je pogovarjala Karmen Merlov.