• Nadrejena kategorija: ROOT
  • Kategorija: Članki in novice

Mogoče

karmen mogočeNekaj vode je preteklo v zadnjih mesecih in znotraj sebe še iščem stabilnost. Nekaj idej se mi svaljka po glavi, predvsem misli, ki se navezujejo na "napačne" odločitve, izbire, na "neprave" situacije, na vse kar zahteva dvojnost: prav-narobe; dobro-slabo; lepo-grdo... na vse kar zahteva kesanje za napačno odločitev in na vse kar zahteva evforično dokazovanje za "pravo" izbiro.

Obe skrajnosti v katerih sem, me utrujata, saj nobena ne prinaša tistega bistvenega: sprejemanja življenja takšnega kot je. Ne sprejemam stabilnosti in zadovoljstva že samo zato, ker je življenje v meni, ampak ga poskušam ves čas usmerjati z negativnim/pozitivnim prizvokom. Počasi se pomirjam z mislijo, da mi življenja ni treba več usmerjati z izbiranjem med prav in narobe, dovolj je, da počnem tisto kar si želim in čutim, da me vsaj malo veseli; vse ostalo se potem zgodi samo od sebe. Lahko sem nevtralna do življenja, važno le, da počnem kar me veseli in pustim, da življenje samo to razvija zame, postopoma pa izpušča tisto, kar me ne izpolnjuje. Najbrš se temu reče spontana evolucija, jaz sem pa mislila, da me bo odrešila "revolucijaaaaa". Faaak, življenje je čudež, že samo zato, ker je. Jaz sem dovolj, že samo zato, ker sem. Vse ostalo je "mogoče".

 

Budistična zgodba "Mogoče"

"Nekoč je živel star kmet, ki je delal na polju že mnogo let. Nekega dne je njegov konj pobegnil. Ko so to slišali sosedje, so prišli na obisk. “Kakšna smola!« so sočutno dejali.

“Mogoče,” je odvrnil kmet.

Naslednje jutro se je konj vrnil skupaj s tremi divjimi konji. “Kako lepo,” so sosedje vzkliknili.

»Mogoče,« je odvrnil starec.

Naslednji dan je njegov sin poskušal zajahati enega od divjih konj, toda konj ga je vrgel in sin si je zlomil nogo. Sosedje so spet prišli in sočustvovali nad njegovo nesrečo.

»Mogoče,« je odgovoril kmet.

Dan potem, so v vas prišli vojaški uradniki zaradi priprave mladih fantov za v vojsko. Ko so videli zlomljeno nogo kmetovega sina, so ga pustili in šli naprej.

Sosedje so čestitali kmetu, kako dobro so se stvari iztekle.

“Mogoče,” je dejal kmet.

... "