Ko se utelesimo kot duše v fizični svet tukaj in zdaj, v sebi nosimo dušni zapis, ki se ga ne spomnimo. V njem so shranjeni oziroma zapisani dušni dogovori med posameznimi dušami. Ti dogovori so obvezujoči, kar pomeni, da se morajo določene stvari izpolniti še med inkarnacijo na Zemlji. Že sama beseda dogovor pomeni, da gre za sodelovanje oziroma povezavo dveh ali več duš, saj smo na ravni duš med seboj zelo povezani. Ravno ta povezava ustvari zavezujoč odnos med posamezniki. Lahko bi rekli, da imamo med seboj dušne dogovore, ki se morajo izpolniti. Tukaj ne obstaja bi ali ne bi, ampak mora, saj imamo odgovornost do sebe in tudi do drugih duš, s katerimi smo sklenili določene dogovore. Zato pravimo, da so obvezujoči.

Dušne dogovore lahko izpolnijo samo duše, ki so se zavezale k izpolnitvi dogovora. Vsak prenos na drugo osebo je že v samem začetku onemogočen – to je ena izmed najhujših možnih kršitev. Za to skrbi Duhovna hierarhija, ki bi jo lahko označili kot naše »starejše brate«, ki bdijo nad nami in našimi nalogami, da so izpolnjene tako, kot morajo biti. Vse v skladu z višjim redom in dušnim načrtom vsakega posameznika. Zato je potrebno, da navodila, ki jih dobivamo z višjih ravni, vzamemo zelo resno, saj nas vodijo po poti naprej. Iz teme v svetlobo.

Dušni dogovori so popolnoma drugačna oblika dogovorov, ki jih sklepamo ljudje med seboj na fizični ravni. V fizični realnosti takšne dogovore imenujemo tudi obljube. Ljudje si med seboj obljubljamo veliko stvari. Ena takšnih obljub oziroma dogovorov je tudi poroka med dvema posameznikoma. Obljubimo si, da bomo skupaj z določeno osebo v dobrem in slabem, še posebno v primeru cerkvene poroke. Takšno obljubo bomo zelo težko uresničili, saj je bila obljuba izrečena na ravni osebnosti. To je samo en primer. So primeri, ko posameznik npr. obljubi, da ne bo več poskusil alkohola. Če je bila ta obljuba izrečena na ravni duše, se bo obdržala, če je bila izrečena na ravni osebnosti, pa se bo oseba največkrat prekršila.

Bistvo je ravno v obligatornem odnosu do obljube. Dušna obljuba oziroma dogovor je zavezujoč, obljuba na ravni osebnosti pa ne. Zato velikokrat rečemo, da je nekdo nekaj obljubil, a se tega ni držal. Bistvo ni v tem, da se je posameznik prekršil, bistvo je ravno v tem, ali je bil dogovor med dvema sklenjen na ravni duše ali na ravni osebnosti. Če je bil prekršen dogovor na ravni osebnosti, se druga oseba počuti izdano, prevarano. To je razumljivo, če gledamo na situacijo s fizične ravni. Če pa pogledamo na isto situacijo z ravni duše, pa do določenega dogovora sploh ni prišlo, saj v tem dogovoru nista sodelovali dve duši, temveč dve osebnosti. Zato tudi ni bilo mogoče prekršiti dogovora, saj ga že v osnovi ni bilo na ravni duše. To je bistvena razlika med dušnim dogovorom, ki je obvezujoč za vse sodelujoče, medtem ko obljuba na fizični ravni nima moči obveze.

Dušne dogovore sklenemo v vmesnem času med posameznimi inkarnacijami. Zato se jih ne spomnimo, ko se utelesimo. Med svojim utelešenjem živimo vsak svoje življenje v skladu z lekcijami, ki jih bo treba osvojiti. Lekcij je lahko več, lahko pa je ena, odvisno od dušnega načrta posameznika. Dušni dogovori se sklepajo na podlagi karme. Karmo bi lahko opredelili kot tako kot si boš postlal, tako boš spal. Vse, kar smo kdaj koli storili drugim, moramo to nekje, nekoč sami doživeti. Če smo nekoga prizadeli, bomo mi v naslednjem življenju izkusili enako bolečino, kot smo jo povzročili. Samo tako se lahko naučimo, da takšnih stvari ne bomo več ponovili. Kot duše namreč rastemo z bolečino. Bolečina je zelo odrešujoča, v osnovi nas osvobaja. Zato je zelo pomembno, da ne bežimo, ampak se z njo soočimo.

Za uravnovešanje karme skrbijo Mojstri Karme. Karma ne pomeni vedno slabih dejanj. Tu gre predvsem za izkušnje, ki jih potrebujemo kot duše na poti k Svetlobi. Vsaka izkušnja, ki jo doživimo, nam prinese velik napredek v duhovni rasti. Ni duhovne rasti brez izkušenj in brez izkušenj ni napredka. Z dušami, s katerimi se izravna karma, smo zaključili. Lahko bi rekli, da se je odplačal dušni dolg med nami. Ni več potrebe, da bi se še srečevali. Namesto tega prihajajo v naše življenje novi ljudje, s katerimi moramo razrešiti določene stvari. Če bi se kar naprej srečevali z istimi dušami v vsakem življenju, bi bil naš napredek zelo onemogočen. Zato je potrebno, da gremo naprej in s tem omogočimo sami sebi stik z novimi ljudmi in z drugačnimi izkušnjami. To je bistvo svobode. Pustimo staro, da gre iz naših življenj, in dajmo prostor novim izkušnjam, ki nas bodo vodile po poti naprej.

Če dušnega dogovora ne izpolnimo, imamo dušni dolg do drugih sodelujočih v določenem dogovoru. To pomeni, da smo na neki način samovoljno odstopili od dogovora, s katerim smo se na dušni ravni obvezali, da ga bomo izpolnili. S tem povzročimo škodo osebi, s katero smo imeli sklenjen dogovor, vendar pa najbolj škodimo sebi. Najmanj, kar se zgodi, je, da izgubimo to osebo. Posledice so hude, saj je bil prekršen dogovor, ki je obvezujoč. To je podobno, kot da smo starši in ne opravljamo več starševske dolžnosti. Z namenom smo izbrali vlogo starša, prav tako so tudi otroci z namenom naši otroci. Na tak način se izravna karma med nami. Če bi starš svojevoljno prekinil svojo starševsko odgovornost, pomeni, da lahko tudi po zakonu izgubi otroka. Zato so dušni dogovori obvezujoči, ker so posledice zelo hude, v prej omenjenem primeru tudi izguba roditeljske pravice.

Ravno zaradi hudih posledic, ki jih prinaša neizpolnjevanje dušnih dogovorov s posameznimi dušami je zelo priporočljivo, da delujemo v skladu s samim seboj in v okviru višjega reda, saj v nasprotnem primeru prekinemo izvrševanje karme, ki se naj bi uravnovesila. Z opravljanjem svojih nalog v osebnem ali poklicnem življenju uravnovešamo svojo karmo ter sprejemamo izzive, ki nam jih prinaša življenje. Seveda pa vse poteka v skladu z dušnim načrtom posameznika in v okviru višjega reda.

Podobno je tudi z opravljanjem nalog, ki so nam dane z višjih ravni. So obvezujoče, saj smo se dogovorili na dušni ravni z drugimi dušami, da bodo naloge opravljene. Naloge so lahko samostojne, kar pomeni, da posameznik samostojno deluje, lahko gre za sodelovanje dveh ali več posameznikov, odvisno od dušnih načrtov vseh sodelujočih v posameznih dogovorih. Nekdo lahko opravlja eno nalogo, drugemu jih je dodeljeno več. Bistvo je, da se naloge izpolnjujejo, saj gre v nasprotnem primeru za hudo kršitev, ki prinaša temu primerne posledice. Vsak sam je odgovoren zase in za to mora tudi prevzeti odgovornost. Odgovornosti ni mogoče preložiti na drugo osebo, saj ji s tem dejanjem predamo svojo moč. Moč je v nas samih in prevzemanju odgovornosti zase in za svoje življenje.

Aleksandra Jamnik

Komentiraj

Kontaktiraj nas!

Magičnost gibanja

    MAIA MEDIA © 2021. All Rights Reserved.